Iz Kota v Dolomite

Po uspešno izpeljani Korošici, kjer sva z Mojco pod mentorstvom Artača (hvala!) uspeli splezati Severozahodni raz (IV+, 220m), se po Miheličevih besedah naužili dosti zraka in naskočili ošiljen stolp je poleg dveh cugov v Zajedi s platami (6a, 130m) na Vršiču, kjer mi je prvič v rokah ostala kar precej velik skala sledilo obdobje pomivanja posode, kuhanja golaža, lazenja po Julijcih in obešanja po skalcah.

Ideja o Dolomitih je zaradi delovne vneme, ki se je nadaljevala žal padla v vodo. Prvega "pravega" plezanja sem bila torej deležna komaj v torek, ko smo se s Petro, Lukom in Uršo podali v Stenar, kjer smo imeli v Brojanovem razu (III, 400m) fotošuting. Smer sama po sebi sploh ni težka, največje težave je predstavljala podrtost. Petra me je seveda super tolažila. Dialog je potekal v smeri: "Petra, katera je najbolj podrta smer, ki si jo plezala?". "Mislim, da kar tale!". Res prima! Na vrhu smo se seveda naužili lepih razgledov in se čez Sovatno podali nazaj v dolino.

V Kotu na pivu je kasneje tekla debata o tem, da bo pač na Dolomite treba še malo počakati in ni preteklo dosti vode, ko je bila Petra že na liniji z Tonijem in naju z Uršo spraševala, če bi šle naslednji dan v Dolomite. Po izredno tehtnem premisleku sva se odločili, da se pridruživa Toniju, Tadi in Krejmerju. V sredo zgodaj zjutraj smo štartali, večino poti sem spala in se prebudila že skoraj na našem cilju. Ob pogledu na pokrajino sem izdahnila en velik WAW! Kakšni razgledi!!

Ob prihodu na parkirišče smo pripravili opremo in Toni nam je razdelil skice. O super, šestko bomo plezali (Spitagoras, VI, 500m). Skeptično sem pogledala Petro, ki je na moj pogled dodala komentar: "Se boš pa mal pomatrala!". Pod vznožjem stene se je cmok v grlu še povečal. Prva sta se v smer podala Krejmer in Tada, za njima Petra in Urša in na koncu še midva s Tonijem (hvala Toni za super vodenje!). Prvi cug je bil eden težjih in smer vse do zadnjih dveh cugov ni popuščala. Prav tako je bila kar precej izpostavljena, kar je poskrbelo še za dodatno dozo adrenalina. O tem, da je bila skala fenomenalna pa mislim, da nima smisla izgubljati besed!

Vmes so se seveda pojavljali dvomi ali nam bo sploh uspelo, vendar smo pozno popoldan zmagoslavno osvojili vrh. Vsekakor zlata vredna izkušnja, kjer sem premagala marsikateri strah in se naučila veliko novega. Po bojih z ruševjem pa smo bili na koncu še bogato poplačani z čudovitim razgledom na Tre Cime di Lavaredo. Po obilni večerji smo se zapeljali do že poznane Rdeče hiše, kjer smo tudi prenočili. Gospodičn, ki menda pijejo kri, pa na srečo tisti večer ni bilo blizu.

Naslednji dan sva se z Uršo preganjali po skalcah in fotografirali, ostali pa so se spet podali resni plezariji naproti. Ker je iz vsake poti potrebno domov prinesti tudi nekaj odpustkov smo na poti nazaj narabutali še nekaj koruze.