Dovški križ 2542 m

Ker naj bi se sneg v senci Martuljški velikanov zadržaval precej dolgo sem se tja danes podal iz Gozd Martuljka mimo Bivaka III do konca struge, kjer se sneg le prične. Na smučkah samo toliko, da mi je postalo jasno da bo bolje peš, tako mimo treh macesnov do katerih prehod je še zalit, a le v ozkem pasu. Jugova grapa je še močno zalita, sam sem izbral bolj direktni levi izstop (desni izstop mislim da je tudi še dobro zalit) in na vrh Dovškega križa.
 Smuči sem nadel nekoliko pod vrhom (kopno) in odsmučal skozi grapo po smeri pristopa (IV-,S4+) vse do začetka grape, kjer me je čakala palica, ki se mi je odpeljala po grapi med vzponom. Proti stenam Velikega Oltarja se je kazala lepa flanka, tako da sem se podal še tja (videti je bilo neke sumljive stopinje) nato pa po fenomenalnem snegu odmučal do treh macesnov, kjer so se smučke izkazale za daljše od širine snežnega pasu, tako da je bilo potrebno nekoliko spustiti skozi, sledilo je še nekaj makadama dokler ni snega dokončno zmanjkalo.
 Sonce je okoli poldneva že kar dobro funkcioniralo, tako da je bil sestop skozi samoten senčen gozd ob šumenju Martuljših slapov pravi balzam vse do Brunarice pri Ingotu, kjer je bila populacija kar precejšna, tako kot je bilo zanimanje od kje pa jaz, pa kaj mi bodo te smučke, nekateri so me gledali, kot bi videli astronavta.. Ja očitno bo res treba nesti smuči v klet pa malo bolj poletne rekvizite privlečt na plano.
Drugače pa super spomladanska in na srečo slabo obljudena tura, kjer si človek lahko spočije dušo...