Domača in tuja gorstva v zadnjem času (Trmasti kamini, Zillertal, Parižanka)

Ker pogosto poslušam očitke, da je za branje mojih poročil potrebno celo dopoldne, sem se odločila, da odslej ne bom objavila vsakega posebej, temveč jih bom v zapisu združila več skupaj in tako Bralcu prihranila čas. Tej odločitvi je botroval tudi samostalnik, ki se začne na L*.

Kot že naslov izdaja, sem se v zadnjih dveh tednih mudila tako v domačih kot v tujih gorstvih. Dve sredi nazaj sva se z Blažem Kramarjem borila s Trmastimi kamini v NŠG-ju. Smer se pritiče svojemu imenu, sploh če so kamini mokri, kar so v najinem primeru tudi bili. Odštevši "fajht" je smer kar zanimiva, dostop prijeten, kakovost skale pa variira od zelo kompaktne do precej krušljive. Tudi previs, v katerega je nabita  kajla, prav popestri plezarijo, in če bi bila skala na tem mestu vsaj približno suha, bi z Blažem verjetno razmislila o možnosti, da  ga preplezava na prosto. Ker pa je bil previs precej moker, o tej možnosti nisva razmišljala in sva raje testirala kajlo, ki po dolgih letih še drži. Izplezala sva ob zglednem (a ne rekordnem) času in ostalo nama je še dovolj časa, da sva si na Tičarjevemu domu privoščila pivo, joto in obrekovanje tistih, ki jih ni bilo z nama (hehe).

Naslednji dnevi so bili rezervirani za glagol na L* in pripravi na plezalne počitnice v granitu. Ker je Matic imel cel teden dopusta, sva se odločila, da se zapeljeva malo dalj kot običajno in odločila sva se za Zillertal. Izkazalo se je, da destinacija sploh ni tako daleč kot se zdi, saj sva z enim Fiestinim tankom prišla tja in nazaj, pa tudi to, da izbira termina ni bila najbolj ugodna. Tja sva prišla v dežju, si postlala kar v avtu (ob zvrnjenih sprednjih in zadnjih sedežih se na crash pad-u tudi v ne tako velikem avtu da prav udobno spati; res pa je, da sva oba bolj škratovskih dimenzij), ponoči je še malo padalo, zjutraj le še pršilo in se ob koncu zajtrka že zjasnilo. Ker se granit hitro suši sva kaj kmalu lahko poprijela za skalo. Matic se je z njim že seznanil, zame pa je bila izkušnja nova. Tako sem imela še to srečo, da sva za prvo smer (v plazališču) izbrala ravno en čuden 5b v katerem sem se borila na življenje in smrt. Ni mi bilo ravno jasno, čemu je tako: je plezanje v granitu res tako drugačno od tistega v apnencu, sem kaj slabega pojedla ali pa da mogoče moje plezalne (ne)sposobnosti ne veljalo na Tirolskem? Pa se je izkazalo, da je tista smer res bila malo čudna (Matic mi je pritrdil) in da se tudi plezanje malce razlikuje od tistega v Kotečniku. Tekom dneva sem se na drugačen tip skale navadila in postal mi je prav všeč. Naslednja dva dneva sva še malo frikala in bolderirala, uspelo pa nama je celo splezati eno dolgo smer (druge (lažje od 9-) so bile zaradi vode, ki iz gozda odteka po stenah,  v času najinega obiska še mokre). Malce nenavadna smer se začne s strmim raztežajem šestice, ki se v drugem raztežaju položi do te mere, da za napredovanje na potrebuješ rok. Tako sva se do vrha sprehodila po platah, čez katere je tekla voda in temu primerno je tudi poetično ime smeri - Wasserplaten. Abzailala sva bosa in medtem namakala nožice v vodi, ki se je na soncu segrela do topliških temperatur.

Po treh dneh visenja na bolderjih in frikanja so nama prsti malce otekli (Matic si je enega odprl skoraj do krvi - nadaljevanje sledi), okončine so naju bolele in bolderje sem kar vzljubila. Zaradi dežja in slabše napovedi sva se že v sredo odpeljala domov.

Ko sva si spočila od vseh naporov (uf!), sva v petek izkoriszila lepo vreme za lepo plezarijo v naših gorah. Izbrala sva si Parižanko, ki je, kot je Že Mihelič napisal, pravi šanson. Smer je zelo lepa, vendar bi v njen bolj uživala, če bi bila kondicijsko bolj pripravljena. Plezanje je namreč kar konstantno in kar nekaj raztežajev ne popusti. Dodaj še viseče štante in dobiš noge, ki kar pečejo; pa jih uporabljaj, če jih lahko! Tako sem se med plezanjem sicer lepih plat enkrat uštela in s tistimi pekočimi nogami šlampasto stopila in kar nakenkrat sem se znašla par metrov niže. Pripetljaj me je, četudi sem bila varovana od zgoraj, kar šokiral; predvsem zato, ker se je zgodil popolnoma nepričakovano. Ponavadi namreč že prej opazim, da obstaja možnost padca, na kar soplezalca opozorim. No ja, kljub šoku in kislim nogam sem nadaljevala s plezanjem, pri čemer sem se precej časa kislo držala in Matica neprestano sitnarila, kdaj bova že končno ven. Del poti so mi potek raztežaja kot v Janku in Metki kazale kaplje krvi, ki so curljale iz Matičevega prsta, ki si ga je dokončno odprl, ko mu je zdrsnila noga in se je ujel za oster rob. Po vseh teh mukah nama je uspelo priti na vrh, kjer so bili zbrani trije base jump-erji, množica gledalcev in neznana plezalka (obutev); ki sva jo pobasala v nahrbtnik in odnesla v dolino. Tam je plezalka našla svojega srečnega lastnika, midva z Maticem pa 6pack v zahvalo. Kljub vsem (ne)prilikam me je smer očarala, saj je ena izmed najlepših kar sem jih plezala. Za to, da v njej nisem uživala kot bi lahko, pa je zopet kriva tista zoprna beseda na L*, ki mi v zadnjih mesecih onemogoča trening.

* Če Bralec do sedaj ni razvozlal: L je bil uporabljen kot lenoba, lenarjenje in spet lenoba