Direktna v Črni Graben; skoraj

Ker ja čas kislih kumaric, je med novice prišla tudi ta vest o polvzponu iz Triglavske stene.

Zadnja leta izpade, da grem z Janezom, nekoč mojim najpogostejšim soplezalcem, poleti ravno eno smer v naših hribih. Tokrat sva izbrala Direktno v Črni graben v Triglavu, katero smer bi šla v zgornjem delu Stene, pa sva prepustila sprotni inspiraciji, vremenu in pa času. Priznam, da me je smer v srednjem delu kar presenetila, je kar pokoncu in premore kar nekaj lepih detajlov, še v zglajenih položnih skokih, ob katerih si rečeš "Lako čemo" je treba kar premisliti, kod bi človek šel. No, in tako sva plezala, skoraj prišla do Črnega Grabna, ko sem med plezanjem v navdušujoči strmini vseeno, kot vedno na top rope, pretiraval, se obesil na lusko, ki je popustila, in na poti v globino zadela mojo levo nogo.  Nekako sem nadaljeval, misleč, da ni nič hujšega, še preden pa sem prišel do Janeza, je bila plezalka že krvava. Na štantu sva ugotovila, da je palec leve noge precej drugačen kot sicer, pogled nanj je bil naravnost grozljiv, in sva ga tako hitro polimala, da ga še slikat nisem utegnil. Najprej sva še mislila, da greva naprej vsaj po Bavarski in Zimer-Jahnu do roba, ampak je prevladala pamet in sva odabzajlala v dolino, pohod do avta je bil proti koncu muka brez primere, na Jesenicah na urgenci pa prav prijazni.

toni