Bolj ali manj Dolomiti in nekaj frikanja

Po lanski sezoni in solidni frikovski formi po prvomajskih počitnicah in tečajniški deževni Pakli, sem nestrpno pričakovala in načrtovala številne vzpone že maja/junija, pa so mi študijske obveznosti prekrižale plane. Tako sva ob prvi priliki po izpitih s Petrom obiskala večje število avstrijskih plezališč na Vzhodnem Tirolskem in Koroškem: Kreuzwand v Maltatalu, Kreithof, Falkenstein, manjše plezališče pri koči Lucknerhaus ter Danielsberg. Vsem je skupno nič gužve, izredno prijeten dostop, zanimive linije, tipi skale pa se razlikujejo, od gnajsa/granita do apnenca. Všeč nama je bil predvsem Falkenstein (Matrei in Osttirol), ki izgleda približno tako kot da bi Osapsko Babno postavil nekje sredi strmega gozda, okrog stene pa uredil parkec. Kvaliteta smeri je podobna, če ne celo boljša, tip skale pa preljubi dolomit. 

 

Želja po dolomitu me je nato gnala v Italijo. S Tonijem sva plezala Orizzanti di Gloria v Lagazuoi Piccolo (V, V+, VI, 250 m), čudovita, sicer navrtana smer, s super previsnimi prehodi in izjemnim razom v zadnjem raztežaju, v nenačrtovanem slovensko-češko-slovaško-rusko-italijanskem vlakcu pa klasiko Costantini-Ghedina (VI-, 530m) v Tofani di Rozes. Čudovite zračne prečke in uživancije v prostranstvih Tofane nama gužva, ki se je nabrala po češko-slovaškem iskanju variante z zanimivimi alpinističnimi manevri, sicer ni pokvarila, sva se ji pa dan kasneje izognila s poznim vstopom v smer M. Speciale (V+, 220m, šalce do komolcev) v zahodni steni Lagazuoi-ja. Tudi frikala sva, v plezališčih Crepo Longo (nad Cortino, Monte Faloria) in Militare Alpini (malo naprej od jezera Lago di Landro), kjer je v istem trenutku italijanska vojska imela vaje v prusikarjenju v popolni bojni opremi. 

 

Dolomitski tabor (pretekli vikend v okolici kraja Canazei) smo pričeli spotoma v Stolpih Falzarega, kjer sva z Dremljem v smeri Dibona (V+, 220m) hitela za Tonijem in Petrom. Detajl je tik pod vrhom, kjer s krasnega stolpiča prestopiš v steno, da pa stolpič dosežeš, je potrebno nekaj elegantnih gibov po zajedi-kaminu v ta-boljši rumeni skali. Da vse ni molto bello, smo ugotovili s Tonijem in Petrom, ko smo se po jutranjem mencanju odločili za smer Little Micheluzzi (V-, 250m) v Piz Ciavazes. Razvajeni od skalnih ušes, pa strmine, pa previsov pa what not, smo se prve tri raztežaje z medlimi nasmeški sprehodili čez grapaste police, petica nas ni nekaj blazno navdušila, prav tako pa tudi zadnja dva raztežaja ne, kljub temu, da se stena postavi nekoliko bolj pokonci. Kasneje smo po natančnejšem branju vodnička ugotovili, da bi bedne terasice lahko zamenjali za nekaj pokončnejših štirk. Na dan vrnitve smo frikali v plezališču Col Rodella: sick linije (Tonijeve besede), lep razgled na Canazei, Marmolado ter v daljavi Pale, Rosengarten in vsi tisti neznani vrhovi, ki v človeku prebudijo željo po divjini.

 

PS. Nikakor mi ne uspe imeti čelade poravnane na slikah, menda nagib korelira s tem, kako dobra plezarija je. Tudi, nikakor se nisem mogla odločiti za kategorijo novice, alpinizem ali frikanje, ker je vsega po (pre)malem...