Ala Daglar 2015

Ala Daglar je gorska skupina v centralnem delu pogorja Taurus v Turčiji. Pot do teh hribov je enostavna. Najprej pošlješ mail vodilnemu lokalnemu plezalcu Recepu Inceju, da ti rezervira prostor v njegovem kampu.  Potem greš na avion in letiš do Adane ali Kayserija, tam prevzameš avto, ki si ga prej rezerviral, voziš dobri dve uri in že si v kampu. Če gre vse gladko, traja pot od doma do Ala Daglar kampa samo 12 ur.

V drugi polovici septembra nas je v Ala Daglar odšlo 14. Zaradi enostavne poti smo šli tja in nazaj ob različnih datumih in preko različnih letališč.

Ko je Recep kupil zemljo, na kateri ima sedaj kamp, je zrl preko puste anatolske planote proti vrhovom Ala Daglarja, kjer je turška zemlja vzkipela do višine 3700 metrov. Potem je odšel proti hribom in sredi planote naletel na kanjon Kazikli. V njem je v izvrstnem konglomeratu opremil že 300 smeri in tako ustvaril plezališče evropskega formata. Edina razlika glede na popularna evropska plezališča je v tem, da si v tem kanjonu običajno sam. Če sta nekje za vogalom še dva plezalca, že malo potarnaš o gneči.

Hribi so prav tako izjemno samotni. Z avtom se po zelo slabih cestah pripelješ približno do višine 2000 metrov. Na koncu ceste včasih vidiš kakšnega človeka, potem pa običajno cel dan nikogar. Smernih tabel in smerokazov ni, vendar hribi orientacijsko niso zahtevni.

Samoto kdaj pa kdaj razbijejo ovčje črede. Ovce so pohlevne kot pri nas, tega pa žal ne morem zapisati za anatolske ovčarje, ki jih čuvajo. To so do 65 kg težki psi z ovratnicami, na katerih so številne pet centimetrov dolge kovinske špice, da jim volkovi ne pregriznejo goltanca. Kadar ni volkov, se zaganjajo v mimoidoče ljudi. Baje skoraj nikogar ne ugriznejo. Z Dohtarjem sva se napada ubranila z lopato, ki sva jo našla ob poti. Kasneje smo izvedeli, da jih pastirji vzgajajo s kamenjanjem. To je preizkusila Marinka, ki je v tri zverine  v besu vrgla pol vegetarijanskega sendviča in vsi trije so se cvileč umaknili. Strašna Marinka.

Hribi ponujajo celo vrsto alpinističnih smeri, ki znajo biti tudi krušljive. Predvsem pa imajo tako dolge dostope, da je treba pogosto bivakirati na vstopu. Zaradi udobnega Recepovega kampa smo se tem smerem bolj ali manj izognili. Opravili pa smo vzpona na Demirkazik (3756 m), najbolj slikovit vrh skupine. Zadnjih 400 metrov poteka po položnih izpostavljenih ploščah v lepem plezanju druge, mestoma tretje stopnje. Na vrhu smo razglabljali, kako zahtevni bi bili vrhovi v Julijcih, če jih ne bi opremili s kočami, markacijami in jeklenicami. Manj plezalno našpičen del ekipe pa se je povzpel na Elmer (3723 m), ki ne zahteva plezanja.

Splezali smo nekaj večratežajnih smeri, ki so nastale v zadnjih desetih letih. Apnenec je dober do odličnem in še vedno naravno hrapav, nekako tako kot je bil Paklenici pred 30 leti. Nekaj smeri je popolnoma opremljenih, v večini pa rabiš še nekaj zatikal. Malo večje razdalje med svedri zahtevajo primerno zbranost. Nekatere smeri imajo dolge dostope.

Ala Daglar leži nekako na sredi Turčije. Življenje pod temi gorami se nam je zdelo spokojno. Do sirske meje je približno 300 kilometrov, do nemirnih kurdskih ozemelj pa še nekoliko dlje. Bližino žalostne vojne smo zaznali samo, kadar smo šli v Camardi na kebab, saj so tam na televiziji ves čas vrteli poročila z neskončnimi posnetki vojne.

Če povzamem - zelo priporočljiv izlet, morda ga še kdaj ponovimo.