Zimski zapiski

Končno zima z Veliko začetnico!

Začelo se je z občnim zborom začetek decembra in prvo turno smuko v hribih nad planino Razor, če smo s Katarino in Meto prav locirale hrib, je bil naš cilj Meja in razmere v zgornjem delu so bili že takrat odlične. Skozi celotno zimo se je nabralo kar veliko turnih dni, večinoma na domačih kuclih, Voglu in Pokljuki. Zakaj bi se človek vozil kam drugam, ko pa lahko dilce namontiraš pred domačo hišo in prav tam tudi pospraviš
 

Ker sem že lani nekajkrat okusila sladkosti pikanja po ledu in snegu, sem si tudi letos želala vsaj kak zimski vzpon v tem stilu.

V sredini januarja (17.1.) se je prvi tovrstni uresničil in s Petro ter Igorčkom smo na Jezerskem plezali Teranovo (III/3, M, 350m. Pridružila sta se tudi Reginc in Brescak in vsi trije so nama kavalirsko odstopili gaženje do vstopa v smer. Razmere so bile odlične! Takoj dan za tem (18.1.),  sem se z neferajnovskim Nejcem znašla na Zelenici, ki sem se je zaradi njene »komercialnosti « izogibala kar nekaj časa. Po lepo zaliti Lenuhovi (II+/2, 300m), sva jo mahnila vetrovni Begunjščici naproti. Sestop po Y grapi (III, 200m). Ker so razmere še vedno držale sva nekaj dni zatem (21.1.) v precej zgodnjih jutranjih urah mahnila še proti Vrtači. Popolnoma pomrznjena Y grapa (IV/III-IV, 350m) je spet ponudila čudovito »pikarijo«, piko na i pa so dodali še hribi, odeti v sneg.  Ker sem ugotovila , da se da v teh koncih najti tudi smeri, ki niso tako obljudene in da je Begunjščica super tudi za hitre poslužbene ture sva se dva dni kasneje (23.1.) v popoldanih urah z Magistrom še enkrat podala v Lenuhovo (moj moto v hribih je enkrat ni nobenkrat ), na vrhu Begunjščice uživala v čudovitih barvah sončnega zahoda, nato pa sestopila po Centralni (III, 200m).

Večina februarja sem nato preživela na bordu v globokem pršiču. Začetek marca (2.3.) sva z Regincem plezala še Demoklejev meč (IV/5, 290m). V zagotovo najbolj hladnem tednu te zime sva se na dilcah podala do vstop v smer, kjer naju je že zjutraj presenetil čisto preveč topel vetrič. Prva dva cuga sta bila (vsaj za moje pojme) kar intenzivna.. sploh na začetku, višje pa se stvar precej položi. V tem čudovitem ambientu sva morala zaključiti po četrtem raztežaju. Močna inverzija je poskrbela, da plezanje ni bilo več varno; in tako sva z dvema abzajloma in super smučarijo do avta zaključila dan.

10.3. smo se z Petro in Benjaminom (AO Rašica) spet zapeljali proti Zelenici. Tokrat peš in z željo, da zlezemo Zeleniško smer (IV-/II-III. 300m). Slabo vreme nas ni odvrnilo od odločitve, smer še vedno nudi globoke zimske razmere. En raztežaj, ki je potekal preko daljšega skalnega skoka smo se varovali, ostalo pa je bilo bolj kot ne gaženje do riti . Po SZ grebenu (III, 250m) smo se podali še proti vrhu. Greben je res super, škoda samo, da nismo bili deležni še njegovih atraktivnih razgledov. Sestop po Centralni.

22.3. spet na Begunjščici.  V dopoldanskih urah z sotečajcema Tajo in Urbanom šibnemo Y naproti. Tokrat s smučmi. Dilema dneva so razmere (plazovi?) in moje smučanje prvič po 15 letih Grapa čudovito narejena, malo je bilo potrebno tudi gazit, saj pred nami očitno že nekaj dni ni bilo nikogar. Resnični luksuz pri smučkah je to, da dereze enostavno daš na pancarje, smučke pa brez kakšnih posebnosti na nahrbtnik. Veliko manj logističnih težav, kot pri bordu. Mi je kar dalo misliti . S smučkami se spustimo po Šentancu. Spet krasen dan!

25.3. Se s tečajci podamo na Grintovec. Mimogrede mi niti na kraj pameti ne pade, da bi s seboj vzela board, kar na koncu seveda močno obžalujem. Ekstremno vroč dan, čudoviti razgledi, tura pa dokaj naporna. Zvečer po Facebooku krožijo fotografije o odličnih pogojih v Storžiču in tako se v sredo popoldan po službi (28.3.) z Demšarjem zapodiva v Kramarco (III, 600m). Moja filozofija v zadnjih dneh je bila očitno »če ni powdra board ostane doma«, tako da spet pešaka proti smeri, Borut z smučkami. Noro dobro zalita Kramarca, z dvema minimalnima skokoma. Navdušena!

Na velikonočni ponedeljek se z Magistrom in Nacetom spet zapeljemo v Lom in vstopimo v Kramarco. Pričakovala sem, da bo Storžič tisti dan obljuden, pa smo na srečo bolj kot ne samevali. Večino časa smo se držali v smeri, pred zadnjim delom pa smo si smer popestrili z zelo obetavno grapo nekje med Kramarco in Mladinsko. Odlična pikarija z izstopom na grebenu. Sestopamo preko vrha in Petega Žrela (III/2, 600m).

Po sneženju v četrtek se komaj zadržujem v dolini, včerajšnjega lepega dne pa ni bilo več mogoče ignorirati, zato se z Nejcem odločiva za Špik, seveda z zavedanjem, da se v primeru slabih razmer kadarkoli obrneva. Dilce so bile na nahrbtniku celo pot, dereze pa nogah od samega začetka. Skozi Kačji graben, ki je splazen do te mera, da je smučanje skoraj nemogoče se je treba podati čez 3 skalne skoke. Zgornja dva se da tudi brez težav obiti, večji problem pa je bil na spodnjem, cca 10 metrov ga je. Krušljive skale, ki jih je zalivala voda so bile v derezah resnično pravi izziv. Na vrhu seveda dihjemajoči razgledi. Okoli opoldneva se je ravno prav odjužil tudi sneg, tako da je bila smučarija resnično uživaška. Po pobočjih sneg večinoma splazen, občutek varnosti pa glede na napovedane razmere kar visok Kot se za klasične spomladanske ture spodobi je bilo spodnji del normalke treba tudi malo pešačiti.

Res je lepo, da je v dolini pomlad, ampak zima naj pa v hribih še ostaja! Planov je še veliko Več v fotomiksu spodaj:)

ps. Hvala vsem, ki ste me kam peljal! Si pa želim malo večjo angažiranost za plezanje/hribe pozimi.. včasih je bilo res težko dobiti koga:)