Pakla na kvadrat

V zadnjem času sm si prvoščla mal Paklenice. Pred prvim majem sva tam kolovratila z Janom (ČAO). Prvi dan sva plezala Pips (6a+, 200m). Smer sem si že dolgo časa želela, ker je bila moja druga tečajniška smer pred nekaj leti. V spominu sem imela težak začetek in tudi tokrat se je izkazalo, da me spomin ni varal. Na mojo srečo, mi je žreb naklonil plezanje le tega kot druga. Na enih delih se nama je smer zdela malo zlizana, čeprav je težko rečt, glede na to, da sva obadva imela plezalke, ki so bile, bolj kot za v steno za v smeti. Vmes te, poleg lepih cugov preseneti še kar težka 5b-jka, zaključna 6ka mi je bila zelo lepa. Ker sva imela še nekaj časa sva tisti dan šla zlezt še Dr. Frinkesnstain (5b, 150m). Naslednji dan sva šla lezt Boro (6a, 250m). V tej steni je še ena redkih smeri, ki je nisem zlezla in tako, kot ostale je res prava lepotica. Priporočam!

V vmesnem času do naslednje Paklenice sem kolesarila po hrvaških otokih vse od Krka pa do Zadra in nazaj preko Lošinja in Cresa do Rijeke. Pomlad na morju je res lepa, zelo neobljudena. Priporočam za nabiranje kondicije in pucanje glave

Drugi vikend v maju smo organizirali težko pričakovano tečajniško Paklo. V petek pozno popoldan sva z Jakom plezala smer Anarhijo (6b, 150m), ki je bila čisto na random izbrana med vožnjo. Najprej sva se precej časa izgubljala in iskala dostop. Po več kot uri iskanja sva v vročem popoldnevu med kačami ugledala prvi svedrovc. Poštartam v prvi cug smeri, res čudovit 6a. Pristanem pod 6b previsom, ki nama vzame kar nekaj časa, saj že po prvim metrih šuta na polno. Naslednji cug je prečenje v lahkem svetu, potem pa sledijo še 3- je poetični cugi. Res noro lepa smer in jo priporočam. Svedrov ni veliko, se pa da zelo lepo varovat s frendi. S čelkami izplezava in suvereno začneva sestopati. Kaj kmalu se znajdeva med različnim žbunjem in rahlo tečna iščeva pravo pot. Krepko čez 22h zakorakava v kemp na pivo.

V soboto s tečajnico Tjašo plezava Bračni smjer (5c, 200m). Smer sem pred dvemi ali tremi leti že plezala, a vseeno iščem vstop v smer. Po nekaj časa nama le uspe. Plezava tekoče, vse dokler po detajlu ne zavijem preveč v levo smer. Izgubim stik s svedrovci in preostanek stene; približno tretjino smeri iščem najlepše prehode, kar mi v dobri meri kar uspe. Varujeva se na frende in drevesa in na vrhu sva obe navdušeni nad smerjo, še bolj pa nad najinimi novimi zadnjimi cugi. Tjaši predlagam, da se povzpneva na vrh Aniča in sestopiva na drugo stran. Fin dan zaključiva na pivom v kanjonu, kjer se pridruživa še preostalim soferajnovcem. Večer smo zaključili ob izredno prijetnem zvoku kitare, petju.. pa še čem

V nedeljo bi morala plezati s tečajnkom Jakom, pa se je zaradi bolečin odločil, da ostane v kempu, zato pa vzamem Jaka in Dejana in splezamo Aigorja (5b+, 150m). Vsi rahlo neprespani in alkoholno utrujeni, ampak plezanje naprej me vedno zbudi, tako, da sem vrhu sem že čisto dobra. Vikend ne zaključimo pri Dinkotu, tako kot ostali (ker smo bedni), ampak gremo na pico Krasno!