|
Domč
Veter nežno oplazi skalni greben,
z doline tiho sliši se ropot ljudi,
ko hodim po najinem ljubem gorskem svetu,
misel moja,
k tebi mi leti.
Zamišljen ustavim se v trenutku,
v prsih močno me zaskeli.
Jezen, potrt in razžaloščen,
sprašujem se zakaj?
Zakaj te ni?
Drobna solza mi steče po obrazu,
res pogrešam te,
prijatelj moj.
Spomnim se na vse lepe prigode,
trenutek ta želel bi deliti s teboj.
Če bil bi vešč lepih besed,
spesnil bi ti najlepši sonet.
A žalostna duša, ki za teboj žaluje,
s spomini,
težko mi je le z njimi živet.
Zakaj ta svet tako krut je in nepošten,
da tebe vzel je v neskončni raj?
Spet vprašanje kako? Zakaj?
"Dooomč!"
Vrni prosim se nam nazaj.
Neuslišana želja bo moja ostala.
Vem, oprosti,
dragi prijatelj moj.
Bridka končna je življenjska sila,
ki vzela te je v večni pokoj.
Globoko redek zrak vdihnem,
pomislim,
končati turo se mi mudi.
Vsaj malo v uteho mi je misel,
kako izpolnjen tu gori bil si ti.
Kaj bi dal, da čas bi se zavrtel nazaj,
s teboj življenju bi se smejal.
Hitro v dolino odhitim,
vesel,
da sem te poznal.
|
 |
