Krampanje po Begunjščici

Na ponedeljkovem frikanju v sosedovi Napoleoniki je padla ideja, da tečajci preizkusimo metode pohajkovanja po snežnih vršacih. No, po par informacijah iz prve, druge in četrte roke, se v torek napotimo nad Zelenico in se zapodimo v Begunjščico.

Centralna grapa je imela čist preveč seksi snegec, da ga ne bi zlorabili. Vrli tečajnik Jan nažge ubijalski tempo, ob sotečajniških vzklikih »Čaga na pune!« »oPORNO cheeky plezanje« in »Kak te naj zaj to jaz plizam, če sn te spala sam 4 ure?«. Na vrhu grape smo v super 1h. Prehitimo prasico od megle, ki je začela zavzemati vzhodni greben. Za pogum se nalokamo Žigovih vršičkov in Mihovega čaja, požremo prav vse bronhi bombone od Nežine babice in jo oddrajsamo proti Šentancu, mimo Katarinine potičke.

Ko že ravno ujamemo korak navzdol, se mimo pridriča Žiga in prav nemarno s cepinom maha po snegu. Njegov zgled sproži val divjega odobravanja, tako, da se nas vseh 7 zapodi po riti in trebuhih, celo z glavo navzdol po pobočju. Začuda nam ustavljanje s cepinom rata v prvo. In spet in spet, dokler Šentanc ne zgleda kot travnik, ki ga razrijejo merjascismiley. Da se malo umirimo, povadimo T sidrišča in gobe, zadeva deluje. Vseeno se strinjamo, da bo dobrodošla še kakšna skupna vaja s kolegi, ki so že dosegli alpinistični staž. Na poti navzdol najdemo sesut bob, ki se še ravno drži skupaj in se z njim zapodimo po smučišču. Do podna bob popolnoma razpade.

Zaključimo v Kratochvilu, na nebeškem temnem pivu in jedači. S preostankom trinkgelda nabavimo kopico krofov in jo odracamo proti Kibubi, v upanju, da uzremo našega Igorčka in z njim pobašemo krof ali dva.

Super dan, super pogoji, super izkušnje in super družba!