Kartu ćitaj, seljaka pitaj!

Bok!

Letošnji tabor je bil optimistično zastavljen. Odpravili smo se srednje informirani. Ideje, da bomo kupili vsaj mini vodniček takoj, ko prispemo v Žabljak so propadle. Enako ideje o lokalnih plezalcih z informacijami, spletnih straneh, kjer so bolj ali manj zbrane že preplezane smeri in informacije o navrtankah, o katerih se je občasno govorilo. Nekaj dobrih a raztresenih informacij sem dobil prek Nine Adjanin, zaradi katere bo naslednji tabor morda večjih razsežnosti. O tem kdaj drugič. A vseeno se je našlo 7 ljudi, ki so mi verjeli, da je Durmitor sigurno fajn za plezat in so šli zraven. Citat, ki se poda k duhu tabora, je "če ne veš kam greš, se ne moreš izgubit!". 

Toni, Julija, Sabina in Marko, Jurij, kot skorjica vrh pite pa še tečajca Dane in Sebastjan smo se nastanili v LGBT kampu Kod Boće (tako vsaj trdi lastnik sosednjega kampa, ki "pozna vse boljše plezalce pri nas in po svetu”, mirno prečrta naš kamp na vizitki za svoj kamp in je nasploh najintenzivnejši in najbolj nadležen promotor česarkoli na svetu). Po ogledni peš turi smo z Bobotovega kuka in okoliških sedelc začeli vizualizirati kje bi se dalo kaj novega splezat, kje sta plezala Košir in Neli, kaj bi vrtali, če bi bili Pezzolatto... Ugotovili smo tudi, da se ranger iz žbunja vsako popoldne igra igro "pa morali ste se raspitat, ajmo sad 3 € po osobi, ovo vam je nacionalni park" in vse naslednje dni smo se tej igri uspešno izogibali v sodelovanju s komisijo za stranpoti. 

Za štart in spoznavanje narave in družbe smo šli v Pezzolatove navrtane plate v Lojaniku in preplezali pet od štirih smeri, ki so vrisane na sliki (Durmitorsko ogledalo, IV+, 310 m oz. realnih 250, Želja bunar, V, 170 m, Bijela ploča, V+, 180 m in Shylock, 5c, 200 m, še ena nevrisana smer pa je na skrajni desni. Blazno zanimiva plezarija v 45-stopinjskih platah, kjer te lahko navije edino v križ in ahilovo tetivo. Blazno zanimiv je bil tudi naš dostop, ker nekdo med nami ni verjel, da so to te plate in je bil prepričan, da se dragulj skriva na drugi strani hriba. Tako smo se podali okrog Lojanika, z druge strani prek travnatih livad na vrh in skozi rušje mimo plat sestopili do vstopov v smeri. Ker je navrtano dokaj alpsko in v plate težko daješ svoje varovanje, sem vanje kasneje peljal še Daneta in Sebastjana. Da bi šla tja samostojno pač ni zvenelo pametno...

Naslednji dan smo šli Jurij - Julija in Gregorčić - Pejatović (moj "dekliški" priimek, dedovan po črnogorskih prednikih) v Surdup, malo ampak zanimivo ostenje pred Miloševim tokom. Splezali smo 4 prvenstvene* smeri, v bolj ali manj izjemni skali. Da ne bo pomote, to niso neke blazne smeri, vse so kratke, je pa dobra avanturca (za vse nas pretežno prvič) imet zamisel, kje bomo šli, da ne bo šoder in da po možnosti ne bomo obračali zaradi nerealnih težav. Vsi smo našli ravno pravšnje težave (beri: s Tonijem sva v ta težjem cugu porabila 9 poskusov in obilo časa, je pa šlo). Nastale so kratke a sladke Gamsova mati, VI, A0, V, 110 m, Akademska IV+, IV, 110 m (obe Jurij in Julija), Simbioza in dekle s flavto, VII-, V, 120 m in Belle de jour, VI, V, 110 m (midva s Tonijem). O imenih in razlogih na ferajnu, o tem, da sva šla Toni "debeli prsti" in Pejatović "tanki prsti" naslednji dan še enkrat po zapuščenega frenda najtežjega cuga pa tudi. V vsakem primeru, dobra scena. 

No, potem smo šli še v Milošev tok, kjer smo vedeli, da obstaja par smeri (npr. Nikšićko forever), sva pa s Tonijem uočila ene fajn plate v desnem delu in šla tja. Dobra plezarija, v zadnjem cugu sva pa naletela na stare (poljske?) kline in sva tako splezala pol-smer pol-varianto, o kateri ne bom pisal. Blo je pač dobro. Ostali člani so ta čas plezali Sokol iz magle v Zupcih, frikali, odmarali...

Jurij in Toni sta šla kasneje še v levi del Miloševega toka in odpionirila Četrt stoletja, VI, V-, 250 m, trio z Danetom in Sebastianom pa je imel malo šolo stopanja na trenje v Lojaniku. Kakšen dan vmes se je še kam zašetalo, obisk jezer, Savinog kuka ipd. 

Potem se je obetal dež, ki smo ga po priporočilu Sabine in Marka našli med frikanjem v Pirlitorju. Precej fajn plezališče s smermi od 5b do 7b+ in še enim lažjim mini sektorjem v bližini. Po frikanju je šel del ekipe na pite in bureke, jaz pa na (dobesedno) vso ostalo tradicionalno hrano k svojim Pejatovićem v ne-tako-oddaljeno Pljevlje oz. Otiloviće. Na kratko - poiščite svoje prednike, če jih še ne poznate! Mogoče vam bodo tako kot meni iskali djevojku za vjenćanje i da živita u djedovoj staroj kući na selu ali pa vam podarili lastnoročno narejene tradicionalne gusle (na sliki z brkatim sorodnikom!), ki jih bom odslej igral ob kolu na VTK-ju. Če to berete, ljudi moji, hvala za vse gostoljubje! 

Iiiiiin selitve narodov. Vsega lepega (res je lep Durmitor!) in LGBT scene je enkrat dovolj. Sabina in Marko sta šla proti Bosanskim frikališčem in kasneje Božinemu kuku, Danetov avto proti domu, z Đurijem pa sva produžila še v Orjenske goré, nekje severno od Herceg Novog. Tam sva imela med 30-urnim deževjem najprej kombi maraton jamba in Kafke na obali, med okenci lepega vremena sva nabirala maline in modrovala kam se splača it, če bo sploh še kdaj posijalo sonce. 

Sonce je posijalo in šla sva v Reovačko gredo. Še en hrib s pakleniško skalo in - če ti je žal podvozja kombija in se hkrati pripelješ z napačne strani - dolgim dostopom. 3,5 h do stene in 4 h sestopa za blago posiljeno ampak lepo tri urno plezanje FKK, VI, IV-V, 300 m. Po planu sva se izognila vsem znanim smerem v ostenju, nato pa je moto smeri postal "fak, glej, na tistem drevesu 15 m levo je en prusik."in "Bejž proti desni in išči nelogičen prehod pri strehah!". Prusikom sva se uspešno izognila, FKK pa je kratica za Ferajnarja Krištof in Kolja, ki sta najmlajša, nekaj-kilska in nekaj-centimetrska pridobitev ferajna v teh plodnih časih. Živeli Eva, Jerca, Artač, Krejmer in 99 % zanesljiva kontracepcijska sredstva!

Po dolgem dnevu je edino logično, da greš naslednji dan samo na poldnevno turo in edino logično je tudi, da za***eš. Šla sva v JZ steno Subre, kjer je lepo število smeri že splezala ekipa Stanko Mihev in prijatelji(ce). Ker so enostavno dostopne tudi skice z vrisi smeri, sva si rekla "tule vmes bo plac še za eno najino" in sva šla. Na dostopu srečava modrasa, škorpijona in uvodni cug, v katerem sem pustil litre švica in dekagrame jajc. V enem od kasnejših je podobno storij Đurij. Skala je fenomenalna, da ne bo pomote! Celotna stena pa je po hokejsko sestavljena iz tretjin. Vsaka tretjina je svoja bariera dobre plezarije, vmes pa tlačenje skozi žbunje, do naslednje. Od daleč nama je vse zgledalo malo zeleno in brezvezno, zamišljena linija pa naju je presenetljivo zaposlila in samoumevno je nastala Si čezme govoru?!, VI+, V, 310 m. Med 0:12:00 in 0:13:20 tele povezave https://www.youtube.com/watch?v=LGYLwDAyOJY se skriva odgovor glede imena. Bedanc je Subra, midva z Đurijem sva Brincelj.

Sklenila sva, da je bilo zadost in se šla ponoči umit na privatno plažo Herceg Novog pa počasi proti Mostarju in Banja Luki. Vmes so naju po metodi kartu ćitaj, seljaka pitaj ljubeznivi vaščani Krmine, nad plezališčem kameni most, še napili in potovanje je dobilo epilog. Zadnji del teksta, ki se ga še približno spomniva, je bil:

SLOVENAC (dođe do ograde i veoma nevino pita): "Pozdrav, dal znate vi možda gde se nalazi neki kameni most, tražimo penjalište..."

SELJAK (s osmijehom na licu): "Ooo, Slovenci jel? Ajmo popit nešto. Rakijicu, pivo...?" (osmijeh se povećava)

SLOVENAC (srce mu kuca): "Uf, ja neću hvala, vozim, al on će možda" (pokaže na drugog Slovenca)

SELJAK (glas mu je pun samopouzdanja): "Pa gde ćeš sad vozat, bolan?! Hajd tu ćete kod mene parkirat, možete u kući il ispred kuće spavat, ujutro dorućak pa lagano penjat. Ajd, dođite! Rakijica, jel...?"

SLOVENAC (skuži, da nema šanse): "Ajd rakijica!"

(ta početna folklora traje oko jedan sat, šta ko radi, gde ko živi, ko koga poznaje... kad iznenada padne genialna i veoma destruktivna ideja)

SELJAK (sijalicom iznad glave): "E ja imam bolan još piva al nemam hladno. Ajmo mi gore u prodavaonicu, ima pogotovo i nekih ljudi tamo pa...)

(I naravno bilo je i ljudi i piva, bilo je rakije. Ujutro budi se seljak, u 6.30 krene na posao, u 8.00 bude se Slovenci glavama dimenzije planete i odlaze prema penjalištu. Kako kažu Ameri, just another perfect day!).

Se vidmo na ferajnu in 14. 9. tule: http://aao.si/kategorija-novic/aktualno/1949-aao-2019

*op.p.: Črnogorski hribi so plezalsko precej zmedeno opisani. Nikakor nismo bili tu strašni pionirji, mnogi so tam že plezali pred nami. Po najboljših močeh sem ob povratku domov iskal informacije o tem, a so prvenstvene res prvenstvene, smo kaj zgrešili... po najdenem, je to to. Če pa kdo ve kaj, česar ne vem, sem dovzeten za popravke. 

Sklep 1: Treba je čimvečkrat v kraje, ki jih ne poznaš. Če ne veš kaj pričakovat, si lahko samo pozitivno presenečen. 

Sklep 2: Balkan je še vedno lep, prijazen in vreden spontanosti med obiskom.