Dopustovanje

Komi sem čakala na dogovorjene Dolomite, ker pa smo se na pot odpravili šele prejšnjo nedelo, si nisem mogla kaj, da ne bi izkoristila še prostega petka in sobote. Ker mi je od zadnjič  ostalo še pol smeri v stebru Brane (IV, 160m), sem vanjo peljala Tinkaro (ČAO). Prijetna začetniška smerca, z lepimi razgledi in kar kompaktno skalco.

Napoved za soboto je bila še bolj idilična in tako je bila edina smiselna odločitev plezanje v hribih. Idej je bilo veliko,  na koncu sva se z Nacetom zmenila za Mali Oltar, smer Bučer- Kristan (IV-/III, 400m).  Mezgec je za omenjeno smer zapisal: »Če bi bili alpinisti nevoščljivi, te smeri ne bi privoščili niti najboljšim prijateljem«.  In res je bilo tako. Dostop mimo treh macesnov sploh ni dolg. Do izpostavljene prečke, se da hitro poplezat po slabši skali. Pričakovala sem, da v smeri ne bo nikogar, pa sva naletela na dva mlada tržičana, ki sta bila malenkost pred nama,.. pa sta nama prepustila štart, kar nama je seveda zelo ustrezalo. Hvala! Malo nad prvim cugom se svet rahlo položi. Tam sva se razvezala in nekaj lažjih cugov splezala nenavezana. Gibanje v kaminu je čudovito. Proti vrhu se še malo bolj postavi pokonci in tudi grifi postajajo manjši. Nad pomolom plezaš po izpostavljenem razu s čudovitimi razgledi in kmalu si že na vrhu. Mihelič je sicer napisal, da je leta 2001 v smeri zasledil en sam klin. Jih je od takrat malo več,  vendar ne bistveno. Je pa možnosti za varovanje s frendi ogromna. Če omenim, da bi šla smer plezat res kadarkoli, mislim da to veliko pove o njeni lepoti. Na vrhu se odločiva, da poprečiva še v smeri Velikega Oltarja. Iz malega takoj sledi en abzajl. Ko začneš plezat proti prvem grebenu se skala bistveno poslabša, vendar je še vedno ok, glede na to, kar sledi v naslednjih metrih. Prečenje do velikega oltarja je večinoma grozno razsuto in šodrasto, poleg tega pa tudi zelo izpostavljeno. Abzajli so stari, ampak očitno držijolaugh. Prehodi logični. Ker sva že zjutraj en avto pustila v Mojstrani sestopiva v Vrata, od tam pa hitro dobiva štop direktno v picerijo Kot, kjer čisto predolgo čakava na zasluženo pico smiley

V nedelo smo zarinl v Dolomite; Nace T, Nace K, pa Jan Jasnič (Čao). Prvo noč se skrijemo pod Falzarego Pass, naslednji dan pa plezamo Via Lusy Pompanin (IV+, 130m) in Via Ignazio Dibona (IV+). Nekje na sredini druge smeri nas ustavi dež in za ta dan s plezanjem tudi zaključimo. Svoj tabor potem prestavimo pod Sella Pass, zaradi napovedanega dežja smo šotore skrili na idilični lokaciji s čudovitimi razgledi. Kasneje se nam pridružita še Lovro Jordan in Tinkara Oblak (Čao) in pa Dejan Vampel.  V torek zaradi napovedanega dežja poležavamo, beremo knjige in klepetamo; dežja pa od nikoder. V popoldanskih urah organiziramo sprehod proti Sella Towers. V sredo plezamo Via Steger (IV+, 160 + 20m) (Klinar- Kokelj, Jordan- Jasnič) in Trenker Crack (V+, 190m).  Prva smer postreže z zlizano in izpostavljeno prečko v zadnjem cugu, druga smer pa s čudovitim crackom, k je tudi detalj smeri. Četrtek je spet vremensko slabši, tako da se z Janom in Nacetom podamo v Rampo del Torso (IV, 315m), ki sem jo sicer lani že plezala, ampak me je res navdušila. Lepa plezarija in konstantne težave. Mi je bila pa precej lažja, kot leto poprejsmiley  V petek plezamo Little Micheuzzi Direct (V-, 280m) (Klinar- Jasnič, Kokelj- Vampel). Spodnji del smeri, te počasi pripelje do težjih in zelo izpostavljenih delov smeri, kjer uživaš v čudoviti skali z malo varovanjasmiley. V soboto se prestavimo na Falzarego Pass. V isti postavi plezamo Scoiattoli direct- Ghedina (V-, 270m).  Zelo kmalu ugotovimo, zakaj smer sameva. Skala kar na enkrat ni več tako zelo dolomitska, mestoma malce spominja že na našo, slovensko. V srednjem delu uspem rahlo zabluzit, zgrešim štant in tako rata cug, dolg skoraj za tri. Kljub temu, da mi je ta dolgi cug vlil malo strahu je plezarija fantastična. Fantje pa me spodaj potrpežljivo čakajosmiley. S tem delom se po mojem mnenju začne tudi lep del smeri, predvsem v naklonini in težavnosti. Tik pod vrhom čaka še kamin, ki je detalj smeri, ki mi na srečo tudi pripada yes. Iz vrha sledi en abzajl, skozi naloženo grapo pa se da zelo enostavno preplezati do pešpoti. Prestavimo se pod Cinque Torri, kjer z Janom in Dejanom zlezemo smer Via Ignazio Dibona (IV+, 110m), ki nam je ostala od ponedeljka. Rahlo utrujeni ob odhajajoči svetlobi prilezemo na vrh, kjer smo deležni še čudovitih barv sončnega zahodasmiley.

Včeraj pa se, za zaključek dopusta z Nacetom odpraviva še v Triglav. Kljub temu, da nisva ravno pozna je v Bavarski smeri (IV+/IV+, 500m + ZJ 300m) že videti nakaj navez. S smerjo me je pred tremi leti seznanil Luka in komaj sem čakala, da jo zlezem sama. Bavarska je po mojem mnenju res štirica v pravem pomenu besede. Plezanje je strmo, varovanje dobro. Vmesne dele začinijo tudi kakšni kar intenzivni previsi. Na žalost najini predhodniki niso razmišljali o tem, da za njimi še kdo pleza, tako da sva nekje od polovice smeri dalje večino časa zapravila za to, da sva se skrivala pred skalami, ki so letele od vsepovsod. Sem si »zabičala«, da ne plezam več smeri, ki imajo manj kot dve uri dostopa laugh.