Torej ... septembra se z Janjo ponovno odpravljava na daljšo pot, cilj je kot običajno časovno popolnoma nedoločen, lokacijsko pa le zelo na približno, na Črno celino naju spet vleče, razmere za potovanje pa so, kakršne pač so. Kasta neučinkovitih, a relativno samooskrbnih priložnostnih migrantov je zabeležila nove rekorde v stopnji nezaželenosti - premalo pač trošimo in zato gre vse v maloro baje. Kakorkoli že bilo ali ne-bilo, nadaljujeva, baje da z glavo skozi zid, a saj izkušnje govorijo, pametnejši popusti, še vedno do sedaj je, pa valda bo tudi tokrat zid zbral dovolj zdrave pameti, dokler bo glava še cela.
Hitri transfer v dežele neperspektive tokrat odpade, zato kaniva počasi, po polžje napredovati v smeri proti Giblartarski ožini ter daljši čas ostajati v neposredni bližini sten, plezališč ipd.
Zbirava ideje, kjerkoli v širši okolici začrtane relacije. Ideal je prostor za divje kempiranje s kratkim peš dostopom do stene, plezališča, plac obrnjen na jug, pa potoček pitne vode s tolmunom mora biti blizu, pa gužve ne sme biti ... v to smer nekako. A četudi ni idealno, se priporočava zvedeti. Aja, pa kakšen vodniček skopirati. V interesu je skala, eno do nekaj-raztežajne zadeve, neke lagano-sportske težavnosti, lahko trad. Absolutno odpade vse, kar vključuje strmo in vertikalno vodo v trdnem agregatnem stanju. Tudi romantika pohodov z razgledi, pa četudi takoooo čudovitimi, naju ne zanima pretirano.
Se priporočava torej za ideje, namige ipd, najlažje na e-mail, lahko pa tudi kako drugače. Ne obljubiva, da nama bo do odhoda zneslo prileteti še na ferajn, je kar divje tole pakiranje in seljenje svojega materjalnega imetja, pa četudi ga je samo za par kubičnih metrov vse skupaj ...
